Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. oktober 2022 ― Artists: COVEN BERLIN, Gvantsa Jishkariani, Karin Ferrari, Lealudvik, Ozge Sahin, Selin Davasse, Slavica Obradović, Virginia Lupu with Mihaela Minca. Notions of guilt and shame are inextricably linked to the experience of identifying as feminine or queer. The feelings one has and the choices one makes are accompanied by innate feelings of guilt associated with daily experience. We decided to try and imagine what a world without these feelings would look like. The exercise seemed simple, but the attempt was futile. None of these feelings are innate but are generated through a series of socio-cultural processes. Feminine or queer guilt feelings coincide with those of oppression and persecution of non-normative subjects or “the other”, typically justified through many discourses about their inherent potential to undermine a given heteronormative and patriarchal social order. We are currently witnessing a new surge of interpersonal and institutional violence. Bodies, sexuality and identities are being largely oppressed by the constellations of tightly networked positions of power, while at the same time we are witnessing a resurgence of ritual practices through modern “spellcasters” on social media platforms. Digital subcultures made up of self-identified Witches from diverse backgrounds are growing in size and seem to appeal especially to younger generations who feel they do not belong in a system that is far too binary and oppressive. These communities are blurring the lines between astrology, Tarot, Wicca, Scandinavian Asatru, Latinx Brujeria and New Age spirituality, allowing them to overlap and shift with ease, producing new hybrid forms of witchcraft. It seems that regardless of the individual approaches of their practices, contemporary queer and/or women and femme-identified witches share a desire to break the established order by connecting with each other, yearning for empowerment and having the freedom to explore their identities. This is reminiscent of the po

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober 2022 ― Milena Gregorčič je slikarka generacije, ki je vstopila v slovensko umetniško sfero ob koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Po diplomi iz slikarstva je specializirala grafiko. Njena ustvarjalnost se je skozi čas izrazno nalagala v ciklih. Dela, ki jih predstavljamo v galeriji Insula sodijo v najnovejši opus, ki nosi naslov Linije in transparence. Ekspresivna abstraktno-figuralna podoba v kateri se slikarka izraža je precej nevsakdanja. Izvedbeno gre za slikarstvo, ki ni izgotovljeno v klasični obliki barve na ravnem platnu, ampak slikarstvo na ukrivljeni transparentni foliji. Lahko bi rekli, da umetničina izrazno-izvedbena forma nakazuje na določeno vez z grafično dejavnostjo. Linijsko-črtni segment, ki v njenem delu prednjači, zaseda mesto bazičnega elementa likovne govorice. Le ta pa karakterno nakazuje grafično poreklo. Verjetno pa je predvsem trakovna izvedba, ki izpolnjuje izrazni domen artefakta v katerem je guba področje napeljane simbolno enigmatične umetniške korespondence, v teh delih izrazno izhodišče . V vehementno izpeljani formi je veliko vsebine, kajti umetnica občutno deluje v smeri hotene sporočilnosti. V nekem smislu bi rekli, da podobe cikla Linije in transparence vidimo kot krajine, saj so v njih osnovne horizontalno prostorske odprtosti blizu krajinskemu pogledu v prostor. Vendar pa gre tu le za psevdo-abstraktno podobo, ki spominja na krajino. V njej je nabrano izrazno jedro, ki ima korelacijo s prostorom, vendar ne gre za fizični prostor, ampak psihični. Torej, skozi podobe pred nami vstopamo v imaginarno krajino več dimenizionalnega volumskega okolja. Modulacija volumskega polja, ki nastaja skozi zamreženost struktur v obliki kromatskih lis, konfrontiranih v linijsko-barvne odnose in svetlobne sekvence je tu nosilec izraznosti. Verjetno tu ni zanesljive interpretacije, saj se odpirajo novi prostori nova videnja. Trakovna oblika predstavlja določeno omejitev, ki je hkrati smernica prostorsko časovnega odseka, ki mu sledi gledalčeva doži

Hiša kulture v Pivki, 1. oktober 2022 ― Boris Beja: Ko ima mlade, jih ima sto7. – 28. oktober 2022otvoritev: 7. oktober ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekBoris Beja v slovenskem umetnostnem prostoru kot umetnik nastopa že deset let. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje vsakdanjega življenja, pri čemer prepleta osebne izkušnje in intimna občutja z (aktualnimi) družbenimi fenomeni. To prehajanje od intimnega do družbenega se formalno kaže pri uporabi različnih medijev, ki jih pogosto združuje v istem delu, zato osrednje mesto v njegovi umetniški praksi zaseda instalacija kot prostorsko ‘ubesedenje’ teh odnosov.Izhodišče tokratne razstave v Hiši kulture je grafika Franca Miheliča (1907–1998), ki se nahaja v stanovanju, kjer umetnik biva in ustvarja. Interier stanovanja se ni spremenil že 50 let, del opreme pa so tudi tri Miheličeve grafike v tehniki linoreza: Spomin na očeta (1954), Vojska v snegu (1950–60) in Mrtvi kurent (1953). Slednja je izhodišče razstave v Hiši kulture.Umetnik pri snovanju del, ki jih predstavlja na razstavi, izhaja iz figur na grafiki. Pri tem se poigrava s pretvarjanjem dvodimenzionalne podobe v objekt (in nazaj) in na ta način sprevrača tradicionalno pojmovanje kurenta kot lika, ki preganja zimo in prebuja pomlad, kot tak pa simbolizira plodnost in s tem tudi življenje. Po navdihu figur z grafike ustvari več kipov, ki jih postavi na gracilna, dematerializirana stojala in razporedi po galerijskem prostoru. Tisti, ki stoji sam zase, je dokaj realistična podoba lika, ki ga na grafiki vidimo od zadaj. Trije, ki stojijo v skupini, pa so fantastične izpeljanke iz vseh ostalih figur. Pri tem ni naključje, da so izpeljanke ravno tri, saj je to najpomembnejše število v slovenskem izročilu. V osnovi predstavlja popolnost in celovitost, ki se nanaša na različne kontekste: preteklost, sedanjost, prihodnost kot trojstvo časa, podzemna, zemeljska in nebesna sfera kot trojstvo prostora, koncept tročana, trije sinovi, tri rojenice, tri preizkušnje, Triglav … če omenimo nekaj najbolj